Generacija Z: mojstri telefonov, izgubljeni na računalnikih

Generacija Z: mojstri telefonov, izgubljeni na računalnikih – Ko danes opazujem najstnike in mlade odrasle, ki so odraščali med letoma 1997 in 2012 (nekaterim znana kot generacija Z), se ne morem znebiti občutka, da živimo v času največjega tehnološkega paradoksa do zdaj. Gre za generacijo, ki so jim mobilni telefoni skoraj kot pljuča – nujni za preživetje.

Vse imajo v mali škatlici v žepu: svet, zabavo, izobraževanje, komunikacijo …

A ko jim daš nalogo na računalniku, se popolnoma izgubijo.

Mobilni telefoni: Da. Računalniiki: Hvala, ampak ne hvala.

To, da mladim danes bolje leži telefon kot računalnik, je skoraj že kliše. Ampak razlika je tako ekstremna, da jo težko ignoriramo.

Znajo snemati in montirati videe v 30 sekundah, obvladajo socialna omrežja (Instagram, TikTok) kot profesionalci, v trenutku najdejo pravi mem … a ko morajo narediti nekaj osnovnih računalniških nalog, nastane tema:

• prenesti datoteko na USB ključ,

• poslati e-mail s priponko (sploh večjo, ki jo je treba naložiti v oblak),

• namestiti program in klikniti »Next« več kot dvakrat,

• rešiti osnovno tehnično težavo (računalnik se ne prižge),

• ali bog ne daj — urediti dokument v Wordu.

Takrat je zgodbe konec.

In ironično je, da jih družba še vedno smatra za najbolj računalniško pismeno generacijo do zdaj. Ampak to je daleč od resnice.

Milenijci: med piskajočim modemom in rojstvom interneta

Moja generacija je odraščala v času, ko je tehnologija rasla skupaj z nami.

• Ko si moral preveriti, ali kdo doma telefonira, če si želel na internet.

• Ko si se iz Windows XP naučil več kot na izbirnem predmetu računalništva.

• Ko si moral stvar dejansko razumeti, ker ni bilo hitrih rešitev ali umetne inteligence, ki bi ti povedala, kam klikniti.

Ravno zato milenijci razumemo ne samo kako uporabljati naprave, ampak tudi zakaj delujejo tako, kot delujejo.

Zakaj je to problem – in kam nas vodi?

Ne gre za kritiziranje mladine samo zato, ker je mlada. Daleč od tega.

Problem vidim drugje: živimo v svetu, ki je popolnoma odvisen od računalnikov, računalniškega znanja in razumevanja tehnologije.

Če mladi danes ne znajo osnov, kaj to pomeni za prihodnost?

Kaj bo čez deset let? Kaj pa čez dvajset?

Če že zdaj vidimo težave pri ugašanju računalnika ali prenosu datotek, kako bodo kos svetu, kjer bo:

• vse avtomatizirano,

• vse digitalizirano,

• vse povezano,

• in kjer bo za skoraj vsako delovno mesto potrebno vsaj osnovno tehnično razumevanje?

Zdi se, da nas tehnologija pelje v dobo, kjer bodo naprave znale vse, ljudje pa čedalje manj.

Generacije se iz leta v leto manj poglabljajo v delovanje tehnologije — pomembno jim je samo, da stvar dela. Ne zanima jih pa kako in zakaj. Ko pa neha delovati, nastane panika.

Zaključek: osnovno računlaniško znanje bo zlato vredno

Če se ne bo nekaj spremenilo, bomo čez nekaj let prišli do točke, kjer bodo otroci tehnologijo znali uporabljati, ne bodo pa je znali popraviti, prilagoditi ali razumeti.

In to je nevarna kombinacija.

Bolj ko se tehnologija razvija, bolj bi morali razvijati ljudi, ki jo znajo uporabljati z glavo, ne samo z nežnim potegom palca po zaslonu.

Milenijci smo imeli srečo, da smo odraščali v prehodnem obdobju — zato smo dobili najboljše iz obeh svetov: analogni zdrav razum in digitalno prilagodljivost.

In ko gledam, kam gre razvoj, me iskreno skrbi, da bodo prihodnje generacije znale uporabljati naprave, ne bodo pa več razumele, kaj se skriva za njimi.

Ko ljudje ne razumejo ozadja tehnologije, takrat začne nastajati odvisnost, ne napredek — in to je začetek konca tehnološke pismenosti, ki smo jo milenijci še uspeli ohraniti.

P. S.: Ni mi namen kogarkoli kritizirati ali delati generacijskih razlik. Pišem zgolj iz svoje izkušnje in iz stvari, ki jih vsak dan vidim v službi. To je moj pogled iz mojih oči — nič več, nič manj.