Ukinitev vinjet med Škofijami in Koprom ter znižanje hitrosti – Korak naprej ali nazaj?

Namen vinjetnega sistema in zakaj izvzetje ni sporno

Če začnem pri osnovi. Namen vinjetnega sistema v Sloveniji je bil jasen: financiranje gradnje in vzdrževanja avtocestnega omrežja. Vinjeta ni bila nikoli varnostni ukrep, temveč finančni. Plačaš, ker uporabljaš infrastrukturo “višjega standarda”. Zato se mi zdi povsem logično, da se odsek Škofije-Koper, ki bo pri svoji funkciji razbremenil lokalne ceste zaradi turistov, izvzamejo iz vinjetnega sistema. To podpiram, še posebej v primeru relacije Škofije–Koper, ki ima poseben zgodovinski in pravni status. Kar pa ne razumem, je zakaj mora biti takšna izvzetost avtomatsko povezana z nižanjem hitrosti.

Cesta se ni spremenila – zakaj bi se morala hitrost?

Cesta se namreč čez noč ni spremenila. Asfalt je isti. Pasovi so isti. Uvozi in izvozi so isti. Varnostni elementi so isti. Edina razlika je, da danes po tej cesti vozijo tudi tisti, ki vinjete nimajo. In to samo po sebi ni razlog za znižanje omejitve hitrosti.

Hitrost 110 km/h na takšnih odsekih ni bila postavljena naključno. Bila je rezultat projektiranja, prometnih analiz in tehničnih standardov. Če je bila cesta varna pri 110 km/h včeraj, je varna tudi danes. Če pa ni bila varna, se potem moramo vprašati, zakaj je bila takšna omejitev sploh dovoljena v preteklosti. Spreminjanje omejitev brez jasnih, transparentnih in strokovno utemeljenih razlogov ustvarja občutek, da gre bolj za administrativno odločitev DARSA ali politično odločitev kot pa za odločitev v interesu varnosti.

Ali nižja hitrost res pomeni večjo varnost?

Pogosto slišimo argument, da nižja hitrost pomeni večjo varnost. To drži – v teoriji. V praksi pa prometna varnost ni odvisna zgolj od številke na znaku. Odvisna je od preglednosti, pretočnosti, kulture voznikov in predvsem od smiselnih omejitev, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo. Ko vozniku postaviš omejitev, ki je v njegovih očeh nelogična, bo to omejitev prej ali slej začel ignorirati. In tu se začne pravi problem.

Znižanje hitrosti na 90 km/h na odseku, ki je bil prej brez težav prevozen s 110 km/h, ne bo bistveno povečalo varnosti, bo pa povečalo frustracijo. Več frustracije pomeni več prehitevanj, več nenadnih manevrov in manj enakomernega prometa. To pa so dejavniki, ki dokazano zmanjšujejo varnost. Paradoksalno lahko takšna odločitev doseže ravno nasprotni učinek od želenega.

Vinjete, globe in občutek tihe kompenzacije

Ob tem ne morem mimo občutka, da gre tudi za tiho kompenzacijo. Če ne moreš več pobirati denarja z vinjetami na določenem odseku, lahko vedno pobiraš več glob. Nižja omejitev hitrosti pomeni več potencialnih kršiteljev. Ne zato, ker bi vozili nevarno, ampak zato, ker bodo vozili tako, kot so bili vajeni leta. In roko na srce – marsikdo bo še vedno vozil okoli 110 km/h, ker cesta to dopušča.

Politično gledano bi si želel več poguma in manj birokratske logike. Če se odločimo, da je določen odsek izvzet iz vinjetnega sistema, potem ga izvzemimo brez dodatnih kazni za uporabnike. Naj ostane hitrost takšna, kot je bila, in naj se promet nadzoruje tam, kjer je to res potrebno – v nevarnih križiščih, na črnih točkah in v naseljih. Ne pa na preglednih odsekih, kjer je edini “problem” to, da cesta ni več plačljiva.

Ne gre za ideologijo, temveč za zdravo pamet

Ta tema ni vprašanje leve ali desne politike, še manj pa ideologije. Gre tudi za spoštovanje mednarodnih sporazumov, med katerimi ima Osimski sporazum posebno težo za to območje. Gre za vprašanje zdrave pameti, transparentnosti in spoštovanja voznikov. Ljudje nismo proti pravilom, smo pa proti nesmiselnim pravilom. In prav takšen občutek daje znižanje hitrosti na tem odseku.

Čeprav gre po zagotovilih vlade za začasni ukrep, ki naj bi veljal do izgradnje avtocestne povezave Bertoki–Dragonja, to ne spremeni bistva problema. Začasni ukrepi se pri nas prepogosto spremenijo v dolgoročno realnost brez jasnega roka in brez resnega vmesnega premisleka.

Zaključek

Če povzamem: ukinitev vinjet – da. Znižanje hitrosti brez jasnega razloga – ne. Ceste naj bodo urejene logično, omejitve naj bodo smiselne, politika pa naj končno začne zaupati ljudem, da znamo voziti tudi brez dodatnih kazni in omejitev. To bi bil resničen korak naprej, ne pa kozmetični popravek z dolgoročnimi posledicami.